28!

Pa se tudi jaz vztrajno bližam tridesetim :) Rojstne dneve imam rada še posebej zato, ker je to ena redkih priložnosti, ko si z Alenom oba vzameva čas in greva na prijeten sprehod po centru Ljubljane. V Ljubljani nisem nikoli živela, vsak dan pa sem praktično v centru mesta že od začetka gimnazije, kar je bilo (ŽE!) pred trinajstimi leti. V zadnjih letih sta sprehod in prijetno kosilo postala ritual, ki ga oba zelo ceniva <3

Po jutranji kavici sva zavila v Zoofo, kjer sem kupila luštne uhančke mlade slovenske oblikovalke Mancca (točno tele tukaj, noro pa so mi všeč tudi tile zlati!). Odločila sem se, da bom od zdaj naprej raje kupila tudi kakšen kos slovenskih oblikovalcev, ker sem se res naveličala povsem nabasanih polic in gneče v večjih verigah z oblačili. Zdi se mi tudi pomembno podpirati slovenske proizvajalce, pa naj gre za oblačila, nakit, hrano, pohištvo ali karkoli drugega. Škoda se mi zdi, da imamo na voljo toliko dobrih stvari, ki so trajnostno narejene pri nas, mi pa svojo energijo in denar vlagamo v industrije, ki so znane po slabih praksah. No, ta zaobljuba je tudi neke vrste darilo sebi in družbi za naprej :)

Za kosilo pa sva se prvič odločila za Shambalo! Na Odprti kuhni skoraj vedno vzamem njihov curry in želela sem videti še restavracijo. Vhod v Shambalo je z ene najstarejših in najlepših ulic v Ljubljani, s Križevniške ulice (ravno sem prebrala, da se je včasih imenovala tudi Ribiška ulica) med Mestnim muzejem in Ljubljanico. Če načrtujete zgodnje kosilo, naj samo povem da se odpre šele ob 12. uri, tako da sva midva morala malo počakati. Čeprav nisem ljubiteljica rakcev, sva za predjed izbrala Black Tiger gambere na žaru z mangovo omako. Marinada je bila BO-ŽAN-SKA in dejansko so bili zelo okusni, čeprav jih sama nikoli ne bi naročila. Za glavno jed sem seveda izbrala njihov tajski curry (žal ne vem, ali rdeči ali zeleni), ki je bil spet odličen, vendar zelo pekoč. Pekoče hrane sem navajena, ker že nekaj let vzgajava domače čilije, ampak je bilo celo Alenu preveč intenzivno. On si je pametno izbral Pad Thai, ki je bil res noro dober in naslednjič ga zagotovo vzamem tudi jaz! Porcije so po mojem mnenju gromozanske in zagotavljam vam, da iz Shambale ne boste odšli lačni. Če bi imela še kaj prostora in bi lahko jedla gluten, bi brez vprašanja vzela še čokoladni soufflé – tudi Alen se ni odločil za sladico in za to sem mu zelo hvaležna, ker bi ga sicer samo gledala z velikimi očmi ;) Moja laična ocena: 5/5!

Skratka, čudovit dan! Če imate kakšen nasvet še za kakšno zanimivo azijsko restavracijo v Ljubljani poleg tistih v centru, pa le povejte. Oba noro uživava v azijski hrani in tudi na potovanjih zelo hitro zavijeva v kakšno restavracijo s sushiji ali Asian fusion (kako sva dolgočasna!). ;) Prijeten začetek tedna želim <3